Izdajanje računov

V skladu z DDV zakonodajo mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da je za dobavo, ki jo opravi, izdan račun, razen za točno določene dobave, za katere je določena izjema od obveznosti izdajanja računov.

Račun izda davčni zavezanec, ki opravi dobavo, lahko pa ga izda prejemnik (samofakturiranje) ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun.

Za izdajanje računov so določena pravila. Osnovno pravilo je, da pravila za izdajo računov določi država članica, v kateri se glede na pravila za določitev kraja obdavčljivih transakcij šteje, da so opravljene dobave blaga in storitev (prvi odstavek 80.a člena ZDDV-1).

Obstajajo tri izjeme od osnovnega pravila, in sicer za:

• Čezmejne dobave, za katere velja obrnjena davčna obveznost iz tretjega in četrtega odstavka ter 3. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 (drugi odstavek 80.a člena ZDDV-1). Če v teh primerih izda račun prejemnik (samofakturiranje), se upošteva osnovno pravilo.
• Za dobave, ki se obdavčijo zunaj EU (tretji odstavek 80.a člena ZDDV1).
• Za čezmejne dobave, za katere dobavitelj uporablja eno od posebnih ureditev VEM (ne velja za dobave, za katere se v skladu s prvim odstavkom 30.f. člena ZDDV-1 kraj dobave določi po sedežu dobavitelja/izvajalca).

V prvih dveh primerih se uporabljajo pravila o izdajanju računov, ki veljajo v državi članici, v kateri ima dobavitelj sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena, ali stalno ali običajno prebivališče. V tretjem primeru pa se uporabljajo pravila o izdajanju računov države članice, v kateri je davčni zavezanec vključen v posebno ureditev.

Enako se obravnava račune izdane tako v papirni kot elektronski obliki.