Izmenjava davčnih stališč

V prizadevanju proti izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju je bilo na ravni Evropske unije (EU) in Organizacije za evropsko sodelovanje in razvoj (OECD) sprejetih več ukrepov. Eden izmed tovrstnih ukrepov je tudi izmenjava podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih, ki so bili izdani, spremenjeni ali obnovljeni za določeno osebo ali skupino oseb, ki ima pravico, da se na ta stališča in te sporazume sklicuje, ne glede na to, ali so zavezujoče ali nezavezujoče narave, in način njihove izdaje.

S pojasnjevanjem davčne zakonodaje davčnim zavezancem je podjetjem zagotovljena varnost, to pa lahko spodbuja naložbe in spoštovanje zakonodaje ter tako pripomore k doseganju cilja nadaljnjega razvoja enotnega trga na podlagi načel in svoboščin, na katerih temelji EU. Vendar prihaja zaradi davčnih stališč, izdanih v podporo strukturam davčnega načrtovanja, v nekaterih primerih do nizke obdavčitve umetno zvišanih zneskov prihodka v državi, ki je izdala, spremenila ali obnovila vnaprejšnje davčno stališče, tako da vsem drugim zadevnim državam preostane le obdavčitev umetno znižanih zneskov prihodka. Z obvezno avtomatično izmenjavo informacij o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih, ki temelji na veljavnih pravilih Direktive 2011/16/EU in mednarodnih pogodb, ki urejajo medsebojno upravno sodelovanje s področja obdavčenja, se povečuje preglednost na tem področju.

Obveznost izmenjave podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumov izhaja iz:

• Direktive Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčenja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS v katero je implementirana Direktiva Sveta 2015/2376 z dne 8. decembra 2015 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja.  Direktiva je implementirana v Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 63/16 – ZDavP-2J).
• Ukrepa 5 v okviru BEPS (Base Erosion and Profit Shifting) akcijskega načrta za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička - Učinkovitejše preprečevanje škodljivih davčnih praks z upoštevanjem transparentnosti in vsebine, ki določa obvezno spontano izmenjavo informacij o vnaprejšnjih davčnih stališčih in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih in h kateremu se je zavezala tudi Republika Slovenija.

Izmenjava vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom posledično zahteva drugačno prakso davčnega organa v zvezi s pravico davčnih zavezancev do informiranja. V primeru, ko bo davčni zavezanec (ki ni fizična oseba) zaprosil za izdajo vnaprejšnjega davčnega stališča s čezmejnim učinkom, bo moral davčnemu organu predložiti tudi informacije, ki jih davčni organ potrebuje za namene izmenjave davčnih stališč. Nabor podatkov, ki jih mora FURS kot pristojni organ sporočiti pristojnemu organu druge države o izdanem vnaprejšnjem davčnem stališču s čezmejnim učinkom ali vnaprejšnjem cenovnem sporazumu in se posreduje v osrednjo podatkovno zbirko, je določen v 248. a členu ZDavP-2 in med drugim vključuje tudi podatke o identifikaciji osebe, ki ni fizična oseba ali skupine oseb, ki jo stališče zadeva. Zaradi izmenjave vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom bo moral davčni zavezanec torej razkriti tudi, kdo je pogodbena stranka v transakciji, ki je predmet vnaprejšnjega davčnega stališča. Kadar bo za vnaprejšnje davčno stališče davčnega organa zaprosil pooblaščenec ali davčni svetovalec, bo moral ta razkriti, kdo so stranke v transakciji, ki je predmet stališča. V zvezi z navedenim je FURS pripravil poseben obrazec »Identifikacija zavezancev za davek v zvezi z izdajo davčnih stališč s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumov«, ki ga zavezanec za davek lahko uporabi, da razkrije, kdo so pogodbene stranke v transakciji.